“Ni težava samo v tem, da starši primerjamo otroke, temveč tudi sebe z vsemi drugimi. Skrbi me, ko vidim poplavo različnih priročnikov in oglasov: postanite verzija 2.0, postanite hiperčlovek,” pravi dr. Tristan Rigler, ki deluje v Enoti za adolescentno psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.
Starši so od nekdaj primerjali otroke, je pa to zdaj veliko bolj poudarjeno in očitno, k čemur je pripomogla sodobna tehnologija. Ob tem poudarja, da so priročniki za uspešno starševstvo problematični, saj ni univerzalnega recepta za vzgojo. Otroci so si preprosto preveč različni. V podkastu ponudi tudi razmislek o tem, da starši pogosto prevzemajo odgovornost namesto svojih otrok, in razloži, da se štirim osnovnim tipom vzgoje (avtoritarna, avtoritativna, demokratična in razpuščena) pridružuje še peti način: kaotična vzgoja. Normalizira tudi nestrinjanja in razhajanja v družini in pravi, da je pričakovano, da se kdaj tudi prepiramo. Če se zgodi, da izbruhnemo, pa je prav, da se z otrokom o tem pogovorimo, lahko se opravičimo, predvsem pa razložimo, zakaj se je to zgodilo.